Zveza borcev za vrednote NOB Medvode Združenje borcev za vrednote NOB Medvode

Obiščite prireditve in spominske slovesnosti iz NOB Medvode, s katerimi se spominjamo na dogodke narodnoosvobodilnega boja, ki je potekal v naših krajih.

Združenje borcev za vrednote NOB Medvode smo zveza borcev, ki si v Sloveniji prizadeva, da naš boj in prizadevanja nikoli ne bi bila pozabljena. 

V našem združenju organiziramo:

• urejanje spomenikov v Medvodah, 
• prireditve in spominske slovesnosti ob dogodkih iz NOB, 
• komemoracijo ob dnevu mrtvih v Medvodah,
• skrb za naše starejše člane, ki so doma ali v Domu upokojencev.

Naše združenje borcev vrednot NOB Medvode, iz Slovenije, je civilno-družbena kolektivna organizacija, ki povezuje borce in druge udeležence narodnoosvobodilnega boja ter posameznike, ki imajo do NOB in njenih vrednot pozitiven odnos.

Prireditve in spominske slovesnosti združenja borcev NOB Medvode

Združenje borcev za vrednote NOB Medvode, ki spadamo pod ZZB NOB Slovenije, si s svojim aktivnim delovanjem, dogodki in akcijami prizadevamo, da naš boj in zgodovina nikoli ne bi bila pozabljena.

Glavni namen Združenja borcev za vrednote NOB Medvode je povezovanje isto mislečih v tesno društvo, ki se skupaj bori, osvešča in sodeluje pri različnih akcijah. Že tradicionalno organiziramo prireditve in spominske slovesnosti ob dogodkih iz NOB.

Kot del ZZB NOB Slovenije smo dolžni zastopati njene interese in prizadevanja. Vse to pa počnemo s srcem, saj je naš namen človekoljuben in aktivističen. To sporočilo med obiskovalce nosijo tudi prireditve in spominske slovesnosti iz NOB Medvode.

Obujanje spominov s slovesnostmi ob dogodkih iz NOB

Združenje borcev za vrednote NOB Medvode si prizadevamo, da grozote vojne ne bi bile nikoli pozabljene ter da bi služile z namenom preprečevanja sporov in vojne v sodobnem svetu. Obiščite prireditve in spominske slovesnosti iz NOB Medvode, če se nam želite pridružiti.

1. Prireditve, ki jih izvajamo

Preberite nekaj več o Spominski slovesnosti v Parku spomina in opomina Gramozna jama:

"Tudi letos smo pri Združenje borcev za vrednote NOB Medvode pripravili krajšo slovesnost ob obletnici streljanja talcev v Gramozni jami. Nikakor ne smemo pozabiti na dogajanje leta 1943, ko so nacisti iz begunjskih zaporov pripeljali 25 fantov in mož in jih na tem mestu postrelili. To krvavo dejanje so izpeljali prav na zadnji dan leta 1943 v opomin in svarilo ne samo domačinom, ampak tudi širšemu območju Gorenjske.

Kot vzrok za streljanje talcev ni bila partizanska akcija ali uboj visokega nemškega uradnika, ampak odmevna sabotažna akcija, ko je bila pri Medvodah uničena celotna kompozicija vlaka, ki je prevažal strelivo in vojaško opremo. Za Nemce je bil to hud udarec, zato so se odzvali s povračilnim ukrepom streljanja talcev. Med ustreljenimi so bili večinoma ujeti partizani in domačini iz bližnjih krajev. Prav tako še Hrvat, Bosanec in Francoz, ki so bili tedaj skupaj s Slovenci zaprti v Begunjah."

V nagovoru je podžupanja Občine Medvode ga. Mojca Murnik poudarila:

»Danes ne stojimo samo pred spomenikom, temveč pred dejstvi, ki so se zapisala v naš spomin in zgodovino. Ti fantje in moški, ki so se tukaj žrtvovali, niso bili zgolj številke, temveč so bili posamezniki z družinami, sanjami, upanjem in življenji, ki so jih morali nenadoma postaviti na stran. Z njimi so padale tudi neizmerne sanje o miru, o prihodnosti, o sreči, ki so jo želeli svojim najbližjim. A vse to so storili, ker so verjeli v višji cilj. Verjeli so, da bodo njihova dejanja pripomogla k svobodi in pravičnosti.

Ko se danes spominjamo žrtev, ki so se pred mnogimi leti žrtvovale za našo svobodo, moramo tudi razmisliti o pomenu tega spomina v današnjem svetu. Spoštovanje zgodovinskega spomina ni le dejanje počastitve preminulih, temveč tudi globoko zavedanje o tem, kaj so njihove žrtve pomenile in kaj pomenijo še danes.

Zato naj nas zgodovinski spomin vodi v prihodnost, naj nas opomni na žrtve in nas spodbuja, da bomo vedno delovali v smeri, ki spoštuje človeško življenje in dostojanstvo.«

Na dobro obiskani spominski slovesnosti, ob prisotnosti častne straže SV in številnih praporščakov, so žalne vence k spomeniku, kjer je tudi skupni grob vseh talcev, položile delegacije ZB za vrednote NOB Logatec, Škofja Loka in Medvode. Kot je to že običajno, je v programu sodeloval Lovski pevski zbor iz Medvod in člani Godbe Medvode.

Prireditev smo končali s pozivom, da bomo še naprej ohranjali spomin na pomembne trenutke iz 2. svet vojne, še posebej na fante in može, ki so padli kot žrtve, da lahko danes živimo v svoji domovini in še vedno govorimo slovensko.

Če vas zanimajo prireditve in spominske slovesnosti iz NOB Medvode, ki jih organizira naša Združenje borcev za vrednote NOB Medvode, potem vas vabimo, da nas pokličete ali se nam pridružite. Z veseljem bomo odgovorili na vaša morebitna vprašanja. 

V nadaljevanju pa lahko preberete še zapis ob 80. obletnici smrti Franca Rozmana Staneta

Obletnica rojstva komandanta Franca Rozmana – Staneta (27. marec 1912 - 7. november 1944)

Družinska fotografija Franca Rozmana (brez očeta)

Pri lepo urejeni domačiji v kateri je muzej, pred njo pa kip Franca Rozmana Staneta in spominska plošča, kjer smo člani ZB za vrednote NOB Medvode položili spominski venec in prižgali svečo v spomin na tega legendarnega revolucionarja, španskega borca, poveljnika slovenske vojske med NOB in narodnega heroja.

O Francu Rozmanu – Stanetu je že toliko napisanega, da bi težko dodali še kakšno zanimivost iz njegovega življenja. Domačini se ga spominjajo kot radoživega mladega fanta, ki se je težko prebijal skozi otroštvo. Ko jih vprašaš kaj je pri njem tako negativnega, da ga mnogi raje ne omenjajo, odvrnejo, da je bil lump.

Ne vem kaj se razume pod to označbo lump. Verjetno tja spada, da je bil revolucionar in tudi prepričan komunist, ki se je že v mladih letih boril proti fašizmu in nacizmu. V to ga je že zelo zgodaj prepričal njegov skrbnik Tine Rožanc, prav tako narodni heroj in domačin iz Pirnič. 

Mnogi novodobni zgodovinarji, ki hočejo spremeniti zgodovino poudarjajo, da je bil Franc Rozman – Stane kot komandant II. Grupe odredov velik zločinec, ker so njegove enote likvidirale veliko sodelavcev okupatorja. Pri tem pa seveda pozabljajo koliko Slovencev je bilo ubitih in odpeljanih v taborišča zaradi tistih, ki so prisegali zvestobo Mussoliniju in Hitlerja.

Pri ZB za vrednote NOB Medvode kot tudi pri ZZB za vrednote NOB Slovenije se trudimo, da ohranjamo spomin na ljudi in dogodke, ki so zaznamovali pomembno obdobje naše zgodovine med 2. svet vojno. 

Zapisal: Emil Doles

Delegacija ZB za vrednote NOB Medvode pred rojstno hišo Franca Rozmana - Staneta

V nadaljevanju smo za vas spisali tudi predstavitev partizanke in narodne herojinje Liziki Jančar - Majda. Vabimo vas k branju!

Partizanka in narodni heroj

"Lizika Jančar - Majda se je rodila 27. 10. 1919 v Mariboru. Študirala je na medicinski fakulteti v Beogradu. Leta 1936 se je priključila revolucionarnemu gibanju in delovala kot članica SKOJ, pozneje kot članica KPS v vseh naprednih delavskih organizacijah v Mariboru.

Po kapitulaciji jugoslovanske vojske se je priključila narodnoosvobodilnemu gibanju v Ljubljani. Leta 1941 je poleg politično-aktivističnega dela na medicinski fakulteti bila tudi pri organizaciji ilegalne radijske postaje CK KPS; od leta 1942 do februarja 1943 pa je bila vodja okrožne vojaško-civilne intendance pri okrožnem odboru OF Ljubljana.

Februarja 1943 je odšla v Polhograjske Dolomite na bazo Turk na Hruševem, kjer je bila radiotelegrafistka pri radijski oddajni postaji med Slovenijo in Moskvo. Med italijansko-belogardistično ofenzivo v Polhograjskih Dolomitih 19. in 20.3.1943 so jo belogardisti zajeli v Belški grapi, jo odvedli v vas Belo pri Polhovem Gradcu in jo po mučenju ubili 20. 3. 1943.

Za narodno herojinjo je bila imenova 27. 11. 1953. Spominska plošča na Belem je bila odkrita 26. 5. 1974.

Kot vsako leto, smo se tudi letos pri ZB za vrednote NOB Medvode spomnili junaštva te mlade partizanke in se ji na obletnico njene smrti poklonili pri hiši, kjer je bila ustreljena."

Spominska plošča na hiši Pr` Lenart

"Pri spominski plošči sva Vladimir Bertoncelj (bivši predsednik ZB za vrednote NOB Medvode) in Emil Doles (sedanji predsednik ZB za vrednote NOB Medvode) položila šopek rdečih vrtnic in prižgala svečko v spomin in opomin, da se kaj takega ne bi smelo nikoli več ponoviti.

Vladimir Bertoncelj se dobro spominja kaj so takrat govorili o uboju te mlade partizanke:
»Ko so jo zajeli v Belški grapi in jo pripeljali v vas Belo, so pri zaslišanju hoteli priti do pomembnih podatkov, ki  jih je Lizika Jančar kot telegrafistka gotovo poznala. Pri zaslišanju je belogardističnega oficirja najbolj motila partizanska čepica z rdečo zvezdo, ki  je Lizika ni hotela sneti z glave. Oficir ji je na silo to partizansko čepico večkrat na silo zbil z glave pa jo je Lizika vedno znova postavila nazaj na glavo. To ga je tako razkačilo, da jo je večkrat ustrelil in tako končal njeno mlado življenje.

Ker je bila takrat še zima in je bila zemlja  zmrznjena, so jo domačini pokopali pod bližnjim kozolcem. Po vojni so grob prekopali in jo prenesli na pokopališče v Polhovem Gradcu.«

Pred hišo Pr´Lenart na Belem

Vladimir Bertoncelj pred spominsko ploščo na hiši Pr'Lenart

Zapisal: Emil Doles

Smlednik 

Spomin na prve ustreljene talce

"V četrtek, 22. avgusta, smo tudi leto s obeležili 83. obletnico prvega streljanja talcev na področju Ljubljane ob začetku druge svetovne vojne.

V tem času se je že močno razmahnilo odporniško gibanje. Na obrobju Ljubljane na področju Rašice je že leta 1941delovala Rašiška četa, ki je bila vključena v Kamniški bataljon. Na novo pa je bil v tem času ustanovljen Šmarnogorski odred, ki je izvajali razne diverzantske  akcije na področju Pirnič, Tacna, Povodja, do Repenj in Smlednika. Tako so popoldne 19. avgusta pripravili zasedo ob cesti v bližini Smlednika  kjer je sedaj golf igrišče. Izvedeli so namreč, da bodo v tem času z avtobusom peljali nemške policiste iz Kranja na menjavo straže v Litijo, kjer so varovali železniško progo.

Po dolgem čakanju, je namesto avtobusa pripeljal  avtomobil z nemškimi zastavicami. Za borce v zasedi je bil tudi nemški avto pravi cilj, zato so ga s streli dobro prerešetali. Na žalost v tem avtomobilu niso bili Nemci, ampak baronica Gerta Lazzarini, ki se je peljala iz Smlednika proti Ljublja. Baronica Gerta  je bila težko ranjena in je za posledicami ran umrla v ljubljanski bolnišnici.

Zakaj se je ravno tedaj peljala mimo zasede baronica Lazzarini v nemškem avtomobili, nam je povedala naslednica rodbine Lazzarini baronica Kristina - Kiti, poročena Stupica. Tako smo prvič slišali, da je baronica Gerta v nemškem avtomobilu peljala v Ljubljano deklico iz Smlednika, ki je zbolela in imela visoko vročino. Da ne bi imeli probleme na italijanski meji pred Ljubljano, so na avto pripeli nemško zastavico kar je bil pravi znak, da so partizani napadli ta avtomobil. Edina preživela v tem napadu je bila prav ta deklica, ki je v avtomobilu sedela na zadnjem sedežu.

Ker je bil mož baronice Lazzarini takrat župan v Smledniku,  je sledilo nemško maščevanje. Iz zapora v Begunjah so pripeljali šest moških in jih kot talce postrelili 22. avgusta na kraju, kjer se je zgodil napad na avtomobil. To so bili: Franc Poznik, Božidar Repič, Anton Jeglič in Ivan Pregel, vsi Kamničani ter Franc Sešek iz Bukovice. Ker so Nemci vse dokumentirali, so se ohranile fotografije streljanja. Najbolj poznana je slika na kateri je Franc Sešek, ki ga nemški vojak priveže na drevo. Ta ni dovolil, da bi mu pred streljanjem zavezali oči."

"To še ni bil konec nemškega maščevanja. Ubite so pustili še tri dni ležati ob cesti in prisilili domačine, da so jih prišli pogledat. Prav tako so imeli namen, da prebivalce Smlednika odpeljejo v internacijo in vas požgejo. Sam župan Smlednika, baron Henrik Lazzarini, je pri nemški komandi na Bledu in SS komandantu Erwinu Rősenerju dosegel, da tega načrta niso uresničili.

Od gozda, ki je bil poznan pod imenom »Baronov boršt«,  je ostal samo še hrast kot opomnik in priča na dogodke , ko je bila prelita  kri nedolžnih žrtev. Ta hrast še vedno stoji pri spomeniku na katerem so vklesana imena petih zavednih Slovencev, med katerimi sta bila najmlajša Anton Jeglič, star komaj 19 let in Franc Sešek, ki je že dopolnil 20 let.

Prireditev smo pripravili pri ZB za vrednote NOB Medvode.  Zahvala za sodelovanje  gre Anici Horvat iz KUD-a Pirniče in domačemu pevskemu zboru Srebrne  zvezde. Posebej smo bili veseli, da se je prireditve udeležila baronica gospa Kiti Lazzarini, potomka ustreljene baronice Gerte Lazzarini. Prav tako hvala za obisk predsednice MO Ljubljane Julijane Žibert, podpredsednice MO Ljubljana Mete Verbič, predsednika ZB za vrednote NOB Črnuče Rudija Vavpotiča in posebej dr. Ivana Svetlika, podpredsednika GO ZZB Slovenije.

Smrt fašizmu in nacizmu in se vidimo spet naslednje leto ob istem času."

Pevski zbor Srebrne zvezde, zastavonoši in baronica Kristina - Kiti Lazzarini.

Baronica Kiti Lazzarini na prireditvi

2. Prireditve, ki jih obiskujemo

Spominska slovesnost ob 80-letnici frankolovskega zločina

22. februarja smo se na spominski slovesnosti, na kateri je bila slavnostna govornica predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, poklonili spominu stotim frankolovskim žrtvam, nedolžnim ljudem, ki so izgubili življenje v enem najhujših nacističnih zločinov v času 2. svetovne vojne na celjskih tleh. Tokratno jubilejno komemorativno slovesnost je pripravila Mestna občina Celje v sodelovanju s Spominskim društvom 100 frankolovskih žrtev na Stranicah. Od tragičnega dogodka letos mineva 80 let.

Osrednji spomenik žrtvam v Stranicah pri Frankolovem

2. februarja leta 1945 je partizanska zaseda v soteski Tesno hudo poškodovala enega najpomembnejših nacističnih funkcionarjev Antona Dormeistra, ki je za posledicami ran naslednjega dne umrl v celjski bolnišnici. Deset dni kasneje so nacisti iz mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporov izbrali 100 talcev, jih prepeljali do celjskega zapora Stari pisker in vsem na očeh obesili na jablane ob cesti, nato pa jih zagrebli v skupinska grobova. Od 100 talcev jih je obešenih na jablane umrlo 99, enega pa so Uradni del slovesnosti se je zaključil z molitvijo in blagoslovom za žrtve, ki ju je opravil celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž.med poskusom pobega ustrelili v hrbet. Najmlajša žrtev je štela le 16 let, najstarejša pa 64.

Slavnostna govornica, predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, je v svojem govoru med drugim povedala, da so okupatorji s frankolovskim zločinom grobo poteptali človekovo dostojanstvo ter grozovito posegli v življenja stotih družin ter v prihodnji razvoj slovenskega naroda. Kot je še dejala, so z izgubo stotih življenj bile družinam in narodu odvzeti njihovi upi, hrepenenja, sposobnosti, pričakovanja, hotenja – vse, kar so si naši rojaki želeli in za kar so si prizadevali v svojih sredinah.

Slavnostna govornica, predsednica Nataša Musar Pirc

»Sto nedolžnih življenj je ugasnilo za ceno enega in to takrat, ko so se že kazali obeti konca grozot in vnovičnega začetka težko pričakovane svobode. Njihova srca so se ustavila, ko so več kot tisoč kilometrov stran potekali pogovori o koncu trpljenja in vojne ter o povojni ureditvi sveta.« 

Mene osebno se je najbolj dotaknilo spoznanje, da tudi naši voditelji niso tako ravnodušni do zločinov, ki so se dogajali med 2. svet. vojno. Ko je v svojem govoru prebirala poslovilno pismo enega izmed talcev, je za nekaj časa ostala brez besed. Po koncu govora je razložila, zakaj se ji je to zgodilo.

Kot zanimivost naj omenim, da so na tej prireditvi sodelovali tudi predstavniki RKC v Sloveniji, ker je to želja Spominskega društva 100 frankolovskih žrtev na Stranicah, ki je vsako leto poleg Mestne Občine Celje soorganizator prireditve. 

Zato se je uradni del slovesnosti  zaključil z molitvijo in blagoslovom za žrtve, ki ju je opravil celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž.

Delegacija RKC na čelu s celjskim škofom v družbi s celjskim županom Matijem Kovačem.

In še spomenik žrtvam z vencem predsednice Republike Slovenije zaradi katerega člani ZB že nekaj časa protestiramo pa se nič ne spremeni. Zelo nas moti močno izstopajoča rumena barva, ki naj bi bila, kot so nam pojasnili, barva predsednice. Ne vem, če to drži, ker se je ta barva pojavila v času vladavine Janeza Janše in je to barva njegove stranke SDS. Mogoče pa je to barva ukrajinske zastave, ki je nekaj časa visela celo na predsedniški palači.

Gračnica – pohod XIV. divizije na Štajersko

V nedeljo, 9. februarja, je bila v Gračnici pri Rimskih Toplicah spominska svečanost ob 81-letnici pohoda XIV. divizije na Štajersko. 

Z namenom, da se na Štajerskem, kjer so se zadrževale številčno močnejše enote sovražnika, spremeni splošni položaj, okrepi slovenski osvobodilni boj in politična aktivizacija množic, prepreči prisilna mobilizacija mlajših letnikov v nemško vojsko (po ocenah Borisa Kidriča naj bi bilo takšnih približno 20.000) in namesto tega raje omogoči vpoklic v partizanske vrste ter razbremeni pritisk na narodnoosvobodilne sile v drugih okupiranih predelih, je bila na Štajersko odposlana najmočnejša enota slovenskega partizanskega gibanja. Zaradi želje po čim manjših izgubah, transportnih preprekah in večji bojni moči divizije niso napotili iz Dolenjske preko Save v okolici Litije, temveč v velikem krogu mimo Zagreba in nato nazaj v vzhodni del Štajerske.

Enote XIV. divizije na poti proti Suhorju v Beli krajini 30. decembra 1943. (Foto: G Pipenbacher.)

Pohod XIV. divizije se je začel 6. januarja 1944, ko je 1.112 borcev in bork krenilo iz Suhorja pri Beli krajini na 310 km dolgo in mesec dni trajajočo pot čez Hrvaško proti Sloveniji. Na Sedlarjevem,  majhni obmejni vasici, ki leži nekaj kilometrov južno od Podčetrtka, je divizija po mesecu dni napornega marša brez kakršnegakoli strela stopila na zasilni leseni most in vdrla na okupirano zemljo nemškega rajha.

V hudi zimi je XIV. divizija mimo Sevnice in pobočja Lisce prišla v sotesko, kjer je 12. februarja pri kraju Lokavec prečkala večji potok Gračnico. Prav tu, kjer stoji spomenik padlim, se je odvijala ena pomembnejših bitk v času pohoda te divizije na Štajersko. Prvi bataljon Šercerjeve brigade je bil določen za zasedo v soteski, po kateri pelje cesta proti Rimskim Toplicam, dokler Štirinajsta ne prekorači ceste. V zasedi je bilo sto pet mož s štirimi mitraljezi. Ko se je bližala nemška kolona, sta borce  spreletavala vročina in mraz, saj so videli, da se je nemška kolona obdala z živim zidom šolskih otrok, da bi se zaščitili pred partizanskim napadom. V spopadu je padlo veliko nemških policistov, nekaj otrok je bilo ranjenih, eden pa je bil smrtno ranjen. V tem boju je padel tudi poveljnik prvega bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinac, ki ga je zadel nemški ostrostrelec.

XIV. divizija pri prehodu čez most v soteski Gračnice pri naselju Lokavec.

Spomenik na kraju kjer se je odvijala znamenita bitka.

Manjši del delegacije. ki smo položili vence pri spomeniku.

Slavnostna govornica je bila predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič

Svoj govor je zaključila za besedami:

»Spomin na pohod junaških borcev Štirinajste nas mora motivirati, da z veliko modrosti gradimo odprto družbo svobodnih, solidarnih in sočutnih ljudi, ki bo zagotavljala blaginjo vsem državljankam in državljanom. V današnjem podivjanem svetu pa moramo ostati aktivni zagovorniki miru in dialoga različnih, saj so alternative vedno polne grozot in trpljenja navadnih ljudi. Z odločnostjo in modrostjo, ki smo ju kot narod v zgodovini že velikokrat izkazali, verjamem, da nam bo vrednote kot so mir, svoboda posameznika, sočutje in sožitje uspelo ohraniti tudi za naše prihodnje rodove.« 

Kamnitnik – Škofja Loka

Za hribom Kamnitnik se je 9. Februarja 1944 zgodil eden najhujših zločinov okupatorja na območju Škofje Loke. 7. Februarja tega leta je sodelavec OF v Škofji Loki ustrelil viojaka SS enot. To je bil povod, da so po vnaprej pripravljenih seznamih določili 50 ljudi, ki so jih pripeljali iz različnih zaporov. To so bili zajeti borci, v glavnem pa člani odporniškega gibanja OF. Ta grozovit zločin je bil namenjen ustrahovanju prebivalstva in kot uvod v formiranje domobranske postojanke v Škofji Loki. Nemci so namreč načrtovali, da Gorenjsko pokrajino rasno očistijo in tu naselijo nemško prebivalstvo, večinoma nemško govoreče Tirolce. Partizanski upor je te načrte rasnega čiščenja zaustavil, ne pa tudi preprečil, kajti številni ljudje, tudi iz Škofje Loke, so zaradi svojega sodelovanja v OF in zaradi podpore partizanom končali v zaporih, v Begunjah in drugod, pa tudi v koncentracijskih taboriščih.

V svojem govoru na tej prireditvi je Ljubica Jelušič, članica glavnega odbora ZZB Slovenije poudarila:

»Vsem tem ustreljenim upornikom, sodelavcem OF, tiskarjem, partizanom, kurirjem, terenskim obveščevalcem, aktivistom, tudi partizanski zdravnik je bil med njimi, dolgujemo zahvalo, da so slovensko in jugoslovansko odporniško gibanje postavili na stran velikega antifašističnega in antinacističnega zavezništva."

"Tovariši in tovarišice, ponosna sem na naše prednike, ker so se dvignili v upor. Mnogi so padli, številni so bili ustreljeni, vendar se niso vdali. Niso padli v brezup. To je naša popotnica. In naša zaveza zgodovini. Je pot, ki jo bodo morale hoditi številne generacije, da bi lahko živeli v slogi, spoštovanju enakosti in varnosti. Ta obelisk v spomin 50 ustreljenim domoljubom ne bo nikoli izgubil svoje sporočilnosti, in bo morda prav sedaj po 81 letih od zločina, še bolj zgovorno govoril o aktualnosti upora proti okupatorjem, proti fašizmu in nacizmu. Ker se po vseh teh letih miru pojavljajo glasovi o nepotrebnosti upora, ker naj bi povzročal žrtve. Celo tisti, ki so se aktivno postavili na stran okupatorjev kot domači kolaboranti, imajo veliko besed pri potvarjanju zgodovinskih dejstev. Ampak ko gre za okupacijo, ko gre za narodovo preživetje, ne le naše, ampak kateregakoli naroda sveta, ni dobro ostati tiho.

Samo spomnimo se pesmi, ki jo je napisal nemški intelektualec in luteranski pastor Martin Niemoeller leta 1946, in veliko pove o tem, kako je, če ostaneš tiho, ko se širijo zločini proti človeštvu."

Ko so prišli po komuniste, sem bil tiho. Ker nisem bil komunist.
Ko so prišli po socialiste, sem bil tiho, ker nisem bil socialist,
Ko so prišli po sindikaliste, sem bil tiho, ker nisem bil sindikalist,
Ko so prišli po Jude, sem bil tiho, ker nisem bil Jud,
Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar, ki bi govoril zame.

Zato tovarišice in tovariši, ne bodimo tiho!
Smrt fašizmu!«

3. Ureditev spomenikov v Medvodah

1. Ureditev Parka spomina i opomina Gramozna jama v Medvodah.
V nekdanji Gramozni jami v Medvodah, kjer je grobnica talcev ustreljenih zadnji dan leta 1943, smo najprej postavili odstranjene spomenike in spominske table, v preteklem letu pa so bile postavljene lepo izdelane informativne table.

Na prvi tabli je prikazan glavni spomenik kjer je grobnica talcev in spomenik, ki je prej stal pri nekdanji tekstilni tovarni v Medvodah.

Na drugi informacijski tabli pa so prikazane odstranjene plošče z Dvorca Goričane, nekdanje Malenškove žage in tabla, ki je bila pri vhodu v tovarno Color Medvode.

V pripravi je, da na levo stran Parka spomina in opomina postavimo odstranjene kipe pomembnih mož in herojev iz obdobja NOB, po katerih so se imenovale osnovne šole v naši občini.

Po osamosvojitvi leta 1991, so bile šole po občinskem odloku preimenovane in kipi odstranjeni.

V prilogi je fotokopija tega soglasja, ki je zajemalo celotno občino Šiško, pod katero so tedaj še spadale Medvode dokler nismo dobili svojo občino.

Upam, da nam bo uspelo najti te odstranjene kipe, ki bodo dobili svoje mesto v obnovljenem in prenovljenem Parku spomina in opomina Gramozna jama v Medvodah

521. Sklep o soglasju k preimenovanju osnovnih šol, stran 635.

Na podlagi 17. člena zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91) in 82. člena statuta občine Ljubljana Šiška (Uradni list SRS, št. 13/86 in RS, št. 2/92) je Skupščina občine Ljubljana Šiška na 13. skupni seji zbora krajevnih skupnosti, zbora združenega dela in družbenopolitičnega zbora dne 18. 2. 1992 sprejela SKLEP o soglasju k preimenovanju osnovnih šol:

Skupščina občine Ljubljana Šiška soglaša s preimenovanjem naslednjih osnovnih šol v občini Ljubljana Šiška: 

1. Osnovna šola Stane Kosec se preimenuje v Osnovno šolo Šmartno pod Šmarno goro, s sedežem Cesta v Gameljne 7, Ljubljana-Šmartno
2. Osnovna šola Alojza Kebeta se preimenuje v Osnovno šolo Šentvid, s sedežem Prušnikova 98, Ljubljana-Šentvid
3. Osnovna šola heroja Tineta Rožanca Pirniče se preimenuje v Osnovno šolo Pirniče, s sedežem Zgornje Pirniče 37/b, Medvode.
4. Osnovna šola Zvonka Runka se preimenuje v Osnovno šolo Spodnja Šiška, s sedežem Gasilska 17, Ljubljana
5. Osnovna šola Milana Mravljeta se preimenuje v Osnovno šolo Dravlje, s sedežem Klopčičeva 1, Ljubljana
6. Osnovna šola Franca Marna Vodice se preimenuje v Osnovno šolo Vodice, s sedežem Ob šoli 2, Vodice
7. Osnovna šola Ivan Novak-Očka se preimenuje v Osnovno šolo Vižmarje-Brod, s sedežem Na gaju 2, Ljubljana-Šentvid
8. Osnovna šola Oto Vrhunec-Blaž se preimenuje v Osnovno šolo Medvode, s sedežem Ostrovrharjeva 4, Medvode
9. Osnovna šola heroja Franca Bukovca Medvode-Preska se preimenuje v Osnovno šolo Preska, s sedežem Preska cesta 22, Medvode 
   – Podružnična šola Janeza Kalana Topol se preimenuje v Podružnično šolo Topol, s sedežem Topol 17, Medvode 
   – Podružnična šola Avgusta Barleta Sora se preimenuje v Podružnično šolo Sora, s sedežem Sora 11, Medvode. 

Ta sklep začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 
Št. 01-108-7/92 
Ljubljana, dne 18. februarja 1992. 
Predsednik Skupščine občine Ljubljana Šiška Stanislav Žagar l. r.

1. Obnova spomenika talcev v Smledniku pri Golf igrišču.

Spomenik, ki stoji tik pod drevesom ob glavni cesti proti Smledniku pri golf igrišču, je bil generalno obnovljen ob 80 obletnici streljanja talcev. Za obnovo je poskrbel Nejc Stupan, Kamnoseštvo Stupan iz Dragočajne.

      2. Obnova spomenika NOB na pokopališču v Preski.

Tudi ta spomenik je bil po dogovoru z Karino Škerl, vodjo režijskega obrata pri Občini Medvode, generalno obnovljen, ker je bil napis že močno dotrajan.

      3. Obnova spomenika NOB v Zgornjih Pirničah

Letos nam je uspelo s pridobljenimi sredstvi na razpisu pri Občini Medvode in na lastne stroške obnoviti glavni spomenik v KS Zgornje Pirniče, ki stoji v parku pri Domu krajanov. Mojster Nejc Stupan ga je najprej temeljito očistil, popravil poškodbe, kvalitetno obnovil ves napis in ga še premazal z zaščitno impregnacijo.